IZTOK VRTNAR POTIHOMA NE RAZMIŠLJA

Kot najbrž večini, je tudi meni šel Iztok Gartner blazno na živce. Preprosto se nisem mogel sprijazniti z dejstvom, da nekdo piše take neumnosti in ga je obenem polna cela blogosfera. Zato sem začel ta blog, kot neke vrste samoterapijo.

Sedaj pa sem spoznal, da Iztok Gartner ni drugega kot navaden trol, torej človek, ki govori neumnosti samo zato, da bi nase pritegnil pozornost. Ne vem zakaj tega nisem ugotovil že takrat, ko je “razmišljal”, da bi me tožil. Pa ne zaradi same popolnoma nebulozne ideje, ampak zaradi tegale citata: “Model namreč moje zapise dobesedno prekopira in jih spremeni le toliko, da niso povsem enaki.”. Iz Iztoka Gartnerja ne moreš delati parodije, ker je že on parodija samega sebe. Najini zapisi se dejansko ne razlikujejo, Gartner jih le piše v bolj umirjenem tonu, da folk pač ne pogrunta, da se samo zajebava. In še primer, kjer se mi je končno posvetilo -  Salma Hayek in njen novopečeni mož Francoise Henri. Vsakemu normalnemu človeku je najbrž jasno, da nekateri pri ljubezni pač ne gledajo samo na denar in izgled. Izgleda, da Gartnerju ne. Seveda potem v komentarjih to zanika, in da noben ni štekal, kaj je hotel povedati. Zakaj potem ni npr. naravnost napisal “Ljudje ki pri ljubezni ne gledajo na videz, se mi zdijo smešni.” Folk se trudi, da bi mu povedal, kakšen idiot je, in vse kar lahko še napiše Gartner je: “… vidim, da res nimaš pametnejšega dela kot srati po mojem blogu. Zato končujem najino debato. Upam, da za vedno.” Čista klasika.

In zakaj je naslov, hvala ti, Iztok Gartner? Iz vsega tega izhaja pomembna življenjska lekcija. Namreč ta, da ti ljudje ne bi smeli iti na živce samo, zato ker so slaboumni. Saj si niso sami krivi, in včasih celo spoznaš, da so v bistvu samo troli. Navsezadnje tudi rastline npr. niso tako pametne, pa jih imajo nekateri celo kar radi (ali pa nas tudi one samo zajebavajo). In tudi Paris Hilton ni samo neumna kura, je tudi grda kot hudič. Danes sem dosti bolj toleranten do neumnih ljudi in pravzaprav me sploh ne motijo. Torej, hvala ti Iztok (Gartner), saj vem da to bereš, samovšečna pižmovka kot si.

Sedaj bi vam bi moralo biti že jasno, da mu s svojimi komentarji prav nič ne pomagate. In ne pomagam mu tudi jaz, zato končujem s tem blogom, pa saj sta itak oba ista. Pustite ga pri miru tudi vi in naj si pozornost nabere s kakim bolj konstruktivnim početjem.

In da ta blog ne bo šel čisto v nič, naredite kaj za svet okoli sebe

Zmanjšajte prometne zastoje

Ne pijte vode iz plastenk

Preberte kakšen dostojen blog:

confessiones nocturnae

metafizični spem

pa še mal brezveznih linkov:

greatest top lists

funny newspapers

Hvala in adijo.

Samo zato ker sva se z Paris še edina, ki se boriva proti nadvladi umazanih intelektualcev.

Pa še nekaj ljudi, ki imajo danes rojstni dan:

Lola Montez born on February 17, 1821

Isabelle Eberhardt born on February 17, 1877

Kathleen Freeman born on February 17, 1919

Hal Holbrook born on February 17, 1925

Alan Bates born on February 17, 1934

Dame Edna born on February 17, 1934

Jim Brown born on February 17, 1936

Benjamin Whitrow born on February 17, 1937

Yvonne Romain born on February 17, 1938

Mary Ann Mobley born on February 17, 1939

Brenda Fricker born on February 17, 1945

Andre Dussollier born on February 17, 1946

José José born on February 17, 1948

Rene Russo born on February 17, 1954

Lou Diamond Phillips born on February 17, 1962

Larry The Cable Guy born on February 17, 1963

Michael Jordan born on February 17, 1963

Jonathan Breck born on February 17, 1965

Michael Bay born on February 17, 1965

Luc Robitaille born on February 17, 1966

Chante Moore born on February 17, 1967

Fernando Caceres born on February 17, 1969

Dominic Purcell born on February 17, 1970

Carlos Gamarra born on February 17, 1971

Billie Joe Armstrong born on February 17, 1972

Denise Richards born on February 17, 1972

Philippe Candeloro born on February 17, 1972

Valeria Mazza born on February 17, 1972

Goran Bunjevcevic born on February 17, 1973

Bryan White born on February 17, 1974

Jerry O’Connell born on February 17, 1974

Harisu born on February 17, 1975

Kaori Ohara born on February 17, 1976

Kelly Carlson born on February 17, 1976

Darren Purse born on February 17, 1977

Jeff Ulbrich born on February 17, 1977

Cara Black born on February 17, 1979

Al Harrington born on February 17, 1980

Hong Eun Hee born on February 17, 1980

Jason Ritter born on February 17, 1980

Zachary Bennett born on February 17, 1980

Joseph Gordon-Levitt born on February 17, 1981

Paris Hilton born on February 17, 1981

Adriano Leite Ribeiro born on February 17, 1982

Brooke D’Orsay born on February 17, 1982

Jill de Jong born on February 17, 1982

Vanessa Atler born on February 17, 1982

Huang Mandan born on February 17, 1983

Stacey McClean born on February 17, 1989

Bonnie Wright born on February 17, 1991

Meaghan Jette Martin born on February 17, 1992

A ni lepo, ko se vsako leto naučiš nekaj novega?

Kot da ni bilo dovolj, da se je Julia Roberts spečala z Lyleom Lovettom, že imamo nov primer lepotice in zveri. Salma Hayek in njen novopečeni mož Francoise Henri. Res je, da ima tip denar, ampak Salma ga ima tudi! Kaj za vraga potem počne s tem človekom? Je pozabila očala? Je oslepela, pa mediji iz solidarnosti vse to prikrivajo? Malo verjetno, tudi če izgubiš očala, si dandanes lahko narediš nove na vsakem vogalu. Zakaj za vraga sta se potem poročila??? Je Francoise ugrabil Salmino babico in grozil, da je ne bo izpustil, če se Salma ne poroči z njim? Ji je podtaknil kakšen čarovniški ljubezenski napoj? (samo poglejte njegove lase, to že ne more biti normalno!). Še najbolj racionalna razlaga katere se lahko domislim je ta, da sta oba le robota, bolje rečeno androida, ki sta bila poslana iz prihodnosti, da ubijeta človeka, ki bo v prihodnosti vodil vojno ljudi proti robotom, s tem, da se pretvarjata, da sta poročena. Ampak zakaj se potem pretvarjata da sta poročena? Se Salmi prav nič ne gabi ta človek, pa tudi če je android????

A ste sploh kdaj videli kaj bolj nagravžnega?

In to je ena njegovih boljših slik.

Uf, saj ne morem verjeti, ampak tole je že moj dvajseti zapis! Da, prav ste slišali, dvajset, ne dva ali tri ali štiri. Čisto pravih 20 zapisov sem spravil na svoj blog. No, če smo pošteni, bi se večini težko reklo tako, in tole je cifra 23. Čeprav bi si nekateri to srčno želeli, pa ne bom odnehal, ker me še vedno blazno veseli. Čeprav je celotna blogosfera skoraj navadna smet.

Ponavadi te objave pišem zelo hitro (kako pa ste mislili, da se jih napisal že 20?), zato se včasih prikrade kakšna majhna napakica (čeprav je sporočilo še vedno pravo), in takoj sem novica dneva, kot da so vsi neki blaženi vitezi resnice.

Na mojem blogu najdete vse, in to zato, ker pišem o vsem kar mi pade na pamet. Včasih o kakšni stvari nimam pojma, pa kaj, mnenje ima lahko vsak, kajne. Se bo svet podrl zaradi enega mnenja? Kako bi šele bilo, če bi pisal resnico. Preden se pozanimate, vedno najprej napišite svoje mnenje – zlato pravilo blogganja.

Kakorkoli že, moj blog je obiskalo že najmanj pol ducata obiskovalcev, kar pomeni vsaj en obiskovalec na teden. To pa je kar nekaj. Komentarjev je bilo že na desetine, zapisov, kjer je bilo največ odziva, se mi pa ne da zbirati, čeprav razmišljam o tem, da bi v levi stolpec pod povezavami dodal še kategorijo “PREKLETO DOBER ODZIV”, kjer bi se dejansko nahajalo nekaj takega. Ah, pa to bi bilo že preveč samovšečno.

Naj končam z še eno stvarjo, ki se mi zdi neverjetno smešna. Pri večini zapisov ponavadi naredim kakšno majhno napako (povečini slovnično) in potem vse izpade zelo neumno. Kot naprimer objava, da ženske ne bi smele kaditi v filmih, ko sem v bistvu mislil, da s tem ni nič narobe. In potem razglasijo vse moje zapise za trapaste in brez pomena! To je naravnost smešno, veliko je tudi naravnost brilijantnih objav, na primer tiste, kjer izjavim nekaj kar je naravnost očitno in se vsi strinjajo z mano. Ali pa tistih naprimer, kjer govorim o tem, kako je moj blog najboljši.

Ne razumem tudi bralcev, ki ne razumejo, kaj sem hotel povedati. Res, da ponavadi pišem v metaforah in je vse le namigovanje na nekaj čisto drugega, toda zato še ni treba šimfati samo zato, ker sem to jaz.

Najbrž je moja napaka v tem, da vztrajam pri svojem, pa naj bo karkoli že, čeprav nobenega ne bom prepričal. Moji komentarji so pravzaprav nepotrebni, ker vse piše že v naslovu in ta se pač ne bo spremenil. Ampak jezi me, ko kdo nekaj razume, čeprav je bilo jasno in glasno napisano čisto nedvoumno, da temu ni tako. Taki ljudje naj se že enkrat naučijo brat!

Kakorkoli že, na mojem blogu je sedaj že triindvajseta objava, kar že samo po sebi priča o njegovi kvaliteti. Najbrž se bo spet našla kopica škodoželjnih komentatorjev, ampak to sem si sam kriv. (ker še vedno ne vem, kako se na tem blogu brišejo komentarji)

Takole me je ob štirih popolnoma različnih priložnostih upodobil še en kolega Spooky Scully. Podobnost z resničnostjo je neverjetna.

Ko je danes njegova žena izvedela, da si bo odrezal kurca, je bila zagotovo čisto paf.

Thank you, thank you very much. I’ll be here all night.

Pa smo ga dočakali. Valentinovo namreč. Moj najljubši praznik takoj za rojstnim dnevom Damjana Murka. Včeraj sem ves dan okraševal svojo bajto z angelčki in srčki, in bil sem tako zaposlen z barvanjem vsega pohištva z rožnato barvo, da se mi sploh ni dalo napisati kakšne brezvezne objave na ta blog, zato sem spet kar iz naftalina potegnil eno, ki sem jo napisal že leto nazaj. Sem se dobro zmislil, kaj? Mislim, da bom od sedaj naprej to počel kar cel čas. Ko si enkrat tako popularen, si lahko privoščiš tudi to.

Torej, ali lahko moški in ženska preživita le od ljubezni? Zanimivo vprašanje. Minimalni pogoji za življenje so hrana, voda in zrak. Vsaj zaenkrat znanost še ni prišla tako daleč, da bi ljubezen pretvorili v te dobrine. Seveda lahko preživimo tudi brez življenjsko pomembnih potrebščin, toda v tem primeru bi se morali kriogenično zamrzniti, ali pa kako drugače ustaviti vse življenjske procese, ki potrebujejo energijo za svoje delovanje. In ali bi se temu sploh še lahko reklo življenje, in kdo potem sploh potrebuje ljubezen, če ne moreš niti seksati? Samo od ljubezni se torej v materialnem svetu zaenkrat še ne da živeti. Tudi če sta ta dva človeka le ideja ali koncept še vedno rabita nekoga, ki to idejo ohranja živo. Brez ljubezni se torej da živeti le v metafizični realnosti, ki v neskončnosti suvereno izhaja iz same sebe.

Pa vendar, ljubezen sploh ni tako zanič, ne verjemite, kar vam vsi pravijo.

Ali kot je rekel veleznani reper Jaj Z, ki trenutno uživa ljubezen Beyonce Knowles (ne vem, a jo še po enem letu?) : “If you’re havin’ girl problems I feel bad for you son. I got 99 problems but a bitch ain’t one”. Zapomnite si to, če imate težave s svojo “psico”, potem ste še slabši kot Jaj Z.

Torej, povejte svoji psici, da jo imate radi, če ste pozabili to narediti včeraj imate priložnost spet drugo leto.

Aja, pa še pesmica za mojo najdražjo (to je moja punca – ja tudi jaz jo imam):

LINK

Na blogih že dolgo prevladujejo razna razmišljanja, poglobljeni komentarji in ostala navlaka. Blogi so pravzaprav smetišče, kanalizacija, oziroma nagravžna zalega, ki bi nastala, če bi imela smetišče in kanalizacija otroke. In moj blog je bil do nedavnega edina svetleča trdnjava v tej šalabajzariji.

Včeraj sem bil naravnost zaprepaden, ko sem ugotovil, da blogi lahko ponudijo tudi nekaj, kar ni totalen podn. Kolega Flock nima ravno brilinatnega bloga, sem pa tam začel neko debato in sedaj mi bo poslal, pazite to, podelitve oskarjev iz leta 87 in 89! Za take stvari bi seveda ubijal, vendar sem ga zaenkrat le prosil, če mi jih pošlje. Podelitve oskarjev so seveda nabolj pomemben del filmske umetnosti, in nihče si ne more privoščiti, da ne bi imel posnetkov, kajti ni večjega dosežka kot cela vrste hollywoodcev v bleščečih reklcih, ki se več kot 3 ure zahvaljujejo samemu sebi.

Hvala ti torej, kolega Flock, povrnil si mi zaupanje v slovensko blogosfero, z piratsko izmenjavo avtorsko zaščitenih del sicer, ampak to je bil najbrž še edini način.

Ker sem na kulturni praznik pozabil storiti kaj kulturnega, naj se nekoliko oddolžim s tole recenzijo serije Prešeren, ki so jo spet vrteli po TV. Všeč ni bila nikomur razen meni in nad tem sem bil naravnost ogorčen. Zakaj imajo ljudje tak problem z dejstvom da je Prešeren cel dan in noč samo pil in težil? Kdo bi celo lahko rekel, da človeka definirajo njegova dela, ne pa značaj, vendar veste, da so vse to samo jajca.

No, tole je recenzija iz leta 2000 zaradi katere so me spet hoteli linčati:

Popularna kultura se deli na dva dela, na tisto pred in tisto po TV seriji Prešeren. Serijo Prešeren je leta 1993 posnel Steven Spielberg in od takrat ni bilo nič več enako. Le kdo se ne spominja znamenitih citatov kot so: “Holy shit, it’s a dinosaur”, “Hold on to your butts.”, “That is one big pile of shit.” in “Look at all the blood!” Dinozavri še nikoli niso izgledali tako dobro in na dosegu roke. A pozor! To ni bil samo film z Lauro Dern, Jeffom Goldblumom in Samom Neilom, ki se sprehajajo naokoli in občudujejo dinozavre. Ne, Spielberg se je domislil revolucionarne ideje, kjer dinozavri delajo zdraho in celo hočejo pojesti vnučka vizionarskega Johna Hammonda, ki je odprl čisto pravi jurski park tako, da je dinozavre kloniral iz neke muhe v jantarju. Točno tako, iz ene same muhe so ustvarili plejado dinozavrov, ki še danes burijo duhove predvsem otrok. In pozor, scenarij in roman je napisal Michael Crichton, ki je kasneje poskrbel še za kopico filmskih polomij, kot je bil na primer Congo. In pozor, če namenim še kako besedo seriji sami, bila je polna številnih čarobnih momentov in sploh ni bila slaba serija.

Valjhun, sin Kaj-Ti-Mar-A. Pa ravno na kulturni praznik! POPtv in TVS se spet borita kot ateisti in kristjani v krstu pri Savici! Da tako onečastijo spomin na našega največjega narodnega heroja poleg Martina Strela! Da se tako umazano borite za ubogo gledanost, to pa je že višek.

In ob tem nihče ne pomisli, da s tem grozovitim početjem pravzaprav trgajo na dvoje dušo čisto vsakega zavednega Slovenca. Prav vsi smo hoteli videti leto starejšega Maria v družbi nenadomestljivega Jana Plastičnjaka. Pa kaj, ko nas na konkurenčni kanal vabi sama Lepa Brena! Le kdo si ne želi videti te vrhunske pjevačice v enem najbolj razburljivih intervjujev nasploh. In povrhu so nam dali še Dannyeve Zvezde na Tv Papriko. Kako naj se človek sploh odloči??

Slovenija je premajhna za take zajebancije. Če bi vse to izvedli v kakšni Nemčiji, bi bilo dosti enostavneje. Zato ker tam ljudje točno vedo katera oddaja je natanko po njihovi meri. Tako pa so izgubili vsi, ker nihče, NIHČE, se ne more odločiti med Janom in Breno! Tako so vsi samo preklapljali sem in tja, upajoč, da bi použili kar se da največ enega in druge in ob tem so po vsej verjetnosti še popolnoma pozabili na reklame in zajebali obe intstituciji ter ju praktično spravili na kant.

Kot ponavadi jaz, Iztok Vrtnar, nisem imel niti najmanjšega pojma, kaj naj počnem s seboj. Oddaja z najbolj osladnim človekom na svetu in posledično zabavno razgovarjanje z mojo bodočo taščo o brilijantnih playback glasbenih nastopih, skečih in šalah, ki so bile smešne kot hudič…. ali pa naj se zadovoljim z dvema šalabajzerjema, ki se delata idiote in stresata šale na račun Bosancev.

No, lahko vam rečem samo “pejte u rt”, kajti nisem spremljal nobene od teh polomij. Čakala me je namreč nova služba poskusnega zajca za testiranje zdravil proti nevšečnosti. Najbrž sem bil edini Slovenec, ali pa sploh Zemljan, ki te velike bitke sploh ni doživel, ampak to je še en razlog več, da vam povem kako je sploh bilo.

Pa veseli kulturni praznik, če to berete včeraj.